Castello di Duino - devinski grad, Sesljan/Sistiana, Portopiccolo, Rilkejeva pot

Devinski grad, Sesljan, Rilkejeva pot, Portopiccolo 

V Devinskem gradu je princesa della Torre e Tasso, kot lastnica gradu, omogočila da je grad dostopen javnosti. V njem so na ogled mnoge izjemno dragocene originalne podrobnosti, dokumenti, glasbila. Mene je še posebej pritegnilo stopnišče. V samem gradu je fotografiranje prepovedano, zato vam jih ne morem prikazati. 

Če pričnem na začetku bližnjega italijanskega potepanja (vse je v bližini Trsta, gradu Miramare), je potrebno povedati, da je v Sesljanu/Sistiana možno brezplačno parkirati (ali v bližini informacijskega središča ali pa nižje ob obali). Se pa tovrstna parkirišča hitro zapolnijo. V tem aprilskem času je bilo brezplačno na voljo tudi parkirišče v Portopiccolu. 

Od obale proti Rilkejevi poti, oziroma naravnemu parku se moraš odpraviti malce na slepo, saj ni vidnejših oznak, so pa stezice in vse vodijo proti Sesljanu (Sistiani). Zanimiva panoramska pot - Rilkejeva pot vodi ob robu klifa in ima mnogo razglednih točk. Ko se bližaš Devinu (Duino) pa se pred tabo pokaže prekrasna panorama z gradom. Ob poti lahko ves čas spremljaš tržaški zaliv. Prečudovito! Ogled gradu je plačljiv (8 eur) z ogledom starega gradu, 500 m niže, pa stane ogled 10 eur. V parku okoli gradu si lahko ogledaš park s prečudovitimi kipi, jezercem, potkami, bunker iz 2. sv. vojne ...

Ravno prav za mlade družinice, za pasji sprehod in tudi za starejše spremljevalce. Priporočam primerno pohodniško obutev, zaradi kar ostrih skal na poti, v celoti makadamske sicer urejene poti. Rilkejeva pot vodi po naravnem deželnem rezervatu Devinske stene. Sprehoda za cca 6 km v lepem sončnem vremenu, ob morju, zakaj pa ne.

Spoznajmo in uredimo, očistimo šmarske vasi - 2019

Spoznajmo in uredimo, očistimo šmarske vasi

V okviru organizacije Osnovne šole Šmarje - Sap in njihovih rednih aktivnosti, je ob sodelovanju in podpori Turističnega društva Šmarje - Sap in Krajevne skupnosti Šmarje - Sap bil izveden projekt Spoznajmo in uredimo, očistimo šmarske vasi.

Otroci so se v okviru šolskega programa zbrali na različnih točkah po krajih v Krajevni skupnosti, praviloma v krajih, iz katerih prihajajo otroci. Tako smo se denimo na Velikem vrhu otroci ter nekaj staršev, zbrali v treh skupinah, na treh bližnjih točkah, kjer so jim učitelji razdelili rokavice, vrečke, jim dali navodila ter pričeli z delom. Na Velikem vrhu nas je bilo kar 40. Vsaka skupina za sebe se je kar zapodila v smeri, ki je bila vnaprej začrtana. Prvi krog po vasi je bil zaključen v slabi uri. No ja, nekaj smeti pa se je vseeno nabralo. Učenci so vse skupaj prinesli h kozolčku turističnega društva na začetku vasi, kjer so si zaslužili šolsko malico. 

Po malici pa smo vsem udeležencem člani turističnega društva predstavili kratko zgodovino kraja in okolice, ter podali pomembnejše poudarke, povezane na okoliške kraje. Enako smo storili na vseh točkah v vseh krajih.

Če povzamem najpomembnejše poudarke:

vas Veliki vrh je bila v preteklosti ena manjših vasi, kjer je še leta 1868 živelo 47 prebivalcev, danes pa tu živi 388 prebivalcev. Na severozahodu je najvišji vrh Vrhovka s 465 m. Na vzhodu je dolina Zacurek z istoimenskim potokom, ki ponikne v dolini Pule pod nekdanjo gostilno Prpar. Iz te doline pa so v dolino Vir proti Gajničam izvedli dodatne vrtine zaradi možnosti poplavljanja avtoceste. Voda iz tega dela kraja odteka proti ljubljanskemu barju, medtem, ko voda iz šmarskega potoka odteka proti Bičju in nato proti Radenskemu polju. Ob potoku Zacurek je tudi opuščen Pelakov mlin. Nekdaj je v vasi stal tudi svinjak s štirimi predelki in nesimetrično streho na kozla. Imel je več rezbarskih detajlov, postavljen pa je bil v 2. polovici 19. stoletja. Že pred leti je bil v slabem stanju. 

V predstavitvi smo podali predvsem cestne povezave, ki so skozi bližnje kraje vodili že v preteklosti. Na primer v rimskem obdobju so poskrbeli za povezavo med Emono in Siscio. Predvsem je pomemben način gradnje ceste, ki je vodila iz Tlak, preko Gajnič, Razdrtega naprej proti Grosuplju.

Beležimo tudi 150 let deželne ceste Ljubljana - Šmarje, ki je bila spremenjena leta 1868 in izpeljana po novih serpentinah, tako imenovanih Redah. Cesta je bila od prvotne daljša za 500 m.

Leta 1958 (60 let) so izgradili avtocestni odsek Bratstva in enotnosti med Ljubljano in Zagrebom. Danes je še vedno v uporabi tunel na cesti proti Škofljici. 

Prav tako beležimo 30 let nove avtocestne povezave Ljubljana - Novo mesto, ko so ob izgradnji porušili 4 hiše, prebivalce pa preselili na bližnja območja. Iz Marnove hiše je bila prestavljena freska, ki se danes nahaja prav v osnovni šoli. 

Freska se nahaja v 1. nadstropju šole poleg starega stopnišča, poleg projekta Rastoča knjiga.

Pomembna je tudi 125 obletnica železniške proge Ljubljana - Kočevje, ki je bila izgrajena najprej in so jo izgradili v le letu dni, ter odsek Grosuplje - Novo mesto, ki je bil v dolžini 75 km predan v uporabo leta 1893. V Šmarju sta izgrajena dva železniška tunela. Spominska plošča ob 100 letnici (1993) pa se nahaja na železniški postaji.

Omenili smo še rudnik barita, ki je že 50 let neaktiven, so pa tu pridobivali svinčeno in zinkovo rudo. V najboljših časih so je pridelali 200 kg dnevno, rudo pa so vozili tudi v Ameriko. Rudnik sodi med najstarejše rudokope barita na slovenskem.

Prav tako so v teh krajih potekali zadnji boji med francozi in avstrijci.

Seveda pa nismo pozabili niti na turnček, cerkev Marijinega rojstva ter enega najpomembnejših halštatskih najdišč na Magdalenski gori.

Lahko bi podali še mnogo podrobnosti in zgodovinskih detajlov, pa smo glede na hladno in vetrovno vreme raje pohiteli, da so otroci odšli še proti zadnjemu delu čistilne akcije, ko so se odpravili proti Zacurku. Večina pa je akcijo zaključila še v gasilnem domu, kjer je za pogostitev poskrbela Krajevna skupnost Šmarje - Sap.

Da bo predstavitev akcije čimbolj celovita, sem v predstavitev vključil še fotografije Braneta Petroviča.

Otroci so smeti, ki so jih sproti ločevali v vrečke ustreznih barv, oddali na otokih. Na posameznih krajih pa se je vseeno nabralo več smeti (na Velikem vrhu sicer ne, iz drugih krajev pa so poročali, da je bilo nekaj več tega), ki jih je bilo potrebno odpeljati, za kar so poskrbeli lokalni gasilci. Posamezniki so tudi locirali in označili črne točke, ki jih bo potrebno urediti.

Kam na izlet - na Magdalensko goro

Magdalenska gora

Načrtujete izlet? Potem je ena od možnih destinacij zagotovo Magdalenska gora. Nahaja se v bližini Šmarja - Sapa, izhodišče pa je lahko tudi v Grosupljem. Le 10 minut iz Ljubljane, pot od vznožja do vrha je primerna tako za otroke, kot starejše. Če ste pri moči, pa si lahko privoščite tudi celotno pot po kulturni dediščini Šmarje - Sapa, v dolžini 12 km - peš ali s kolesom.

Pešpot lahko začnete pri informativni tabli Po poti kulturne dediščine pri Družbenem domu v Šmarju - Sap ali pa iz Grosuplja, lahko tudi iz Hrastja pri Grosupljem. Če pa si želite krajšega sprehoda, pa se z avtom zapeljete do parkirišča pri tabli 4a ob poti kulturne dediščine. Od tu pa je le kratek sprehod po gozdni poti, ki vodi do cerkvice na Magdaleni. Lahko pa jo uberete tudi po usmerjevalnih tablah, in se sprehodite po učni arheološki poti proti vrhu. 

učna arheološka pot, deloma vodi tudi po gozdu

tudi na drevesih lahko opazite smerokaze

Pot kulturne dediščine je dobro označena, zanimivosti pa opisane na informacijskih tablah

Pot kulturne dediščine Šmarje - Sap

kužno znamenje v centru Zgornje Slivnice, nedaleč od Magdalenske gore

O sami Magdalenski gori in enem najpomembnejših halštatskih najdišč, lahko več preberete tudi na informacijskem plakatu na cerkvici: Magdalenska gora – tri tisočletja evropske kulture

Raziskani začetki »magdalenske civilizacije« segajo več kot 1000 let pred Kristusom. Kultura žarnih grobišč se je povzpela do vrhunca v železni dobi, oziroma natančneje v halštatski dobi, sooblikovali so jo vplivi visokih kultur iz vseh strani neba. Ilirska in venetska ter pozneje keltska kultura so se prepletale med seboj. Zelo močan vpliv je prihajal iz Grčije in severne Italije. Tu so našli več situl, ki so zelo podobne Vaški situli – ugotavljajo, da jih je morda izdelal celo isti izdelovalec. Na gradišču so imeli svojega kneza, pod katerega je bilo vključenih več drugih manjših gradišč do robov Grosupeljske kotline na jugu in vzhodu, pa vse do Sostrega in Ljubljanskega barja. Drugo večje knežje mesto je bilo na Viru pri Stični.

Arheološka izkopavanja na Magdalenski gori so vodili Dežman, Schultz, Pečnik in vojvodinja Mecklenburška. Najdbe hranijo v muzejih v Ljubljani, na Dunaju in na Harvardski univerzi v ZDA. Po oblačilih je raziskovalec Evens iz Oxforda sklepal, da so bili »Magdalenci« sorodniki Ilirov, vendar mu je bila pretežka uganka, kakšen jezik so govorili. Pater Lojze Štrubelj, domačin iz Paradišča, v svoji knjigi Iz prakorenin v drevo današnjih dni ugotavlja: »Kjer so tisoč let kasneje nastajale slovenske vasi, tam so v halštatski dobi prebivali Iliri, Krčili so gozdove, urejali pašnike in usmerjali steze in pota …«

Rimljani, Slovani – prebujenje krščanstva

Ko so deželo zasedli Rimljani, staroselcev niso uničili, niti jih niso pregnali. Območje sedanje občine Grosuplje do Polževega je pripadlo mestnemu območju Emone, nato deseti rimski provinci. Kljub večkratnim upravnim in vojaškim spremembam je rimsko cesarstvo vseeno propadlo. Začela so prodirati stepna in germanska ljudstva. Stik s staroselci je bil ponekod trd, drugje pa nekoliko mehkejši – odvisno od stopnje poseljenosti in kultiviranosti območja.

Vzhodno kulturo Skitov iz Zakarpatja so raziskovalci prepoznali po gomilah, v katerih je bil vodja pokopan skupaj s konjem. Iz tega obdobja je bila tudi štiristrana svastika, ki je bila uporabljena v stiliziranem grbu občine Grosuplje. Selitve narodov so zabrisale veliko sledi iz pozne antike (od 3. do 5. stoletja) in zgodnjega srednjega veka (od 5. do 11. stoletja), vendar so arheološka izkopavanja na Limberku nad Račno in na Korinju dokazala, da sta bili tu zgrajeni cerkvi v starokrščanskem slogu.

Če nekoliko povežemo najdbe v več kot 1000 izkopanih grobovih na Magdalenski gori z najdbami v njeni bližnji okolici, lahko ugotovimo, da se je krščanstvo v našem prostoru prebudilo zelo zgodaj, saj so bile že pred njegovim prihodom ustvarjene ugodne razmere za njegov razvoj.

Magdalenska gora – zrcalo prihodnosti

Magdalenska gora je tako živa priča o več kot treh tisočletjih evropske kulture različnih ljudstev, ki so živela v našem prostoru. Notranje krize in ogrožanja različnih ljudstev jih niso nikoli dokončno uničila, oziroma so propadla le toliko, kolikor so bila notranje šibka. Če že ne po krvi, pa po duhu smo njihovi potomci. Tako lahko rečemo, da nas Njegova roka vodi skozi nemirno morje zgodovine z znamenji časa. Ta znamenja se kažejo na različne načine – vedno večje zanimanje ljudi za svoje korenine je nedvomno eno od teh znamenj.

Turška nevarnost

Nemirnemu obdobju in bivanju v visoko odmaknjenih naravno zavarovanih in utrjenih gradiščih je sledilo nekoliko bolj umirjeno obdobje. Na prehodu v naše tisočletje se je ljudstvo začelo spet seliti v dolino. Ob ustanovitvi prafare v Šmarju, ki se je imenovalo tudi »Dežela lanu – Lanišče« (Harland, Harlant …), je sicer Magdalenska gora nekoliko izgubila na pomenu, vendar je konec srednjega veka že dobila novo vlogo.

Turki in še bolj napadalne poturice so večkrat pridivjali v Grosupeljsko kotlino, zdaj iz višnjegorske smeri, zdaj po dolini reke Krke mimo Luč, pa tudi mimo Turjaka … Ljudje so se skrivali v naravnih zakloniščih (Ledenica, Viršnica, jama v Lučah …) in v posebej zgrajenih taborih (Turnček, Tabor, Kopanj …), nekaj pa tudi v bližnjih gozdovih, ki so jih poprej utrdili z obzidji.

Kres na Magdalenski gori je zagorel takoj, ko se je prižgal ogenj na hribu nad Višnjo goro, ali pa na Gori pri sv. Ahacu nad Turjakom, kjer so nato v spomin na zmago pri Sisku vsako leto prirejali procesije in velika slavja, katere so se udeleževali vrsto let tudi romarji iz Šmarske župnije.

Cerkev sv. Magdalene

Kdaj je bila zgrajena cerkev sv. Magdalene ni popolnoma dokazano. Možno je, da so jo zgradili že v zgodnjem srednjem veku, čeprav zgradba izpričuje skoraj v celoti gotski slog. Arhitekturno so zanimivi gotski vhodni portali in prezbiterij. Zaradi njene odmaknjenosti od (takrat novega) Šmarskega središča jo v baroku niso veliko spremenili. Za Magdalensko goro je raziskovalec Črnologar ugotavljal, da je bila cerkev obdana s tabornim obzidjem, ki je bilo precej višje kakor je danes. Ugotavljal je tudi, da so pod opleskom verjetno freske.

V cerkvi so trije baročni oltarji. Glavni oltar je posvečen sv. Magdaleni. Umetniško vredna upodobitev te ljudske svetnice na desni strani ladje, neznanega avtorja iz sredine 17. stoletja, pa zgovorno priča o njenem spreobrnjenju. God ima 22. julija.  Na severni strani je slika Brezmadežne, slikarja Štefana Šubica, ki je »namalau« še veliko slik po cerkvah v naši okolici. Na levi strani je evangelijski oltar posvečen sv. Janezu Nepomuku in Apoloniji. Prvi je bil ameriški misionar, ki je »vrnil Boga« marsikateremu Evropejcu ob iskanju obljubljene dežele, druga pa je zavetnica zoper zobobol. Epistolski oltar je posvečen sv. Kozmi in Damjanu, zavetnikoma proti kugi in drugim boleznim. Med umetnostno opremo sodi tudi kelih iz 17. stoletja.

Marsikateri mimobežeči popotnik hribčka, poraslega z gozdom in nad njim s smrekami zlitega zvonika cerkvice sv. Magdalene na nadmorski višini 504 m, skoraj ne opazi. Zanj vedo le bližnji sosedje, nekoliko bolj zagreti raziskovalci njegove bogate preteklosti in številni pohodniki, ki uživajo v naravnih lepotah in izjemnih pogledih na najvišje stenske vrhove. Od tu se vidijo Grintavec v Kamniških alpah z višino 2558 m, Stol v Karavankah z višino 2236 m in Triglav v Julijskih alpah z višino 2864 m.

V neposredni bližini sta na severozahodu hrib Pugled, s 615 m in zahodno hrib Molnik, s 582 m. Na severu je vas  Zgornja Slivnica, kamor spadajo tudi hiše neposredno pod cerkvijo, severozahodno je vas Mali Lipoglav v Ljubljanski občini, ki je nekoč spadala pod Šmarje, jugozahodno je Podgorica, južno je Paradišče, jugovzhodno pa je vas Hrastje.

-        Vir: plakat na cerkvici sv. Magdalene na Magdalenski gori, 2019