Magdalenska gora
Načrtujete izlet? Potem je ena od možnih destinacij zagotovo Magdalenska gora. Nahaja se v bližini Šmarja - Sapa, izhodišče pa je lahko tudi v Grosupljem. Le 10 minut iz Ljubljane, pot od vznožja do vrha je primerna tako za otroke, kot starejše. Če ste pri moči, pa si lahko privoščite tudi celotno pot po kulturni dediščini Šmarje - Sapa, v dolžini 12 km - peš ali s kolesom.
Pešpot lahko začnete pri informativni tabli Po poti kulturne dediščine pri Družbenem domu v Šmarju - Sap ali pa iz Grosuplja, lahko tudi iz Hrastja pri Grosupljem. Če pa si želite krajšega sprehoda, pa se z avtom zapeljete do parkirišča pri tabli 4a ob poti kulturne dediščine. Od tu pa je le kratek sprehod po gozdni poti, ki vodi do cerkvice na Magdaleni. Lahko pa jo uberete tudi po usmerjevalnih tablah, in se sprehodite po učni arheološki poti proti vrhu.
 |
| učna arheološka pot, deloma vodi tudi po gozdu |
 |
| tudi na drevesih lahko opazite smerokaze |
 |
| Pot kulturne dediščine je dobro označena, zanimivosti pa opisane na informacijskih tablah |
 |
| Pot kulturne dediščine Šmarje - Sap |
 |
| kužno znamenje v centru Zgornje Slivnice, nedaleč od Magdalenske gore |
O sami Magdalenski gori in enem najpomembnejših halštatskih najdišč, lahko več preberete tudi na informacijskem plakatu na cerkvici: Magdalenska gora – tri tisočletja evropske kulture
Raziskani začetki »magdalenske civilizacije« segajo več kot
1000 let pred Kristusom. Kultura žarnih grobišč se je povzpela do vrhunca v
železni dobi, oziroma natančneje v halštatski dobi, sooblikovali so jo vplivi
visokih kultur iz vseh strani neba. Ilirska in venetska ter pozneje keltska
kultura so se prepletale med seboj. Zelo močan vpliv je prihajal iz Grčije in
severne Italije. Tu so našli več situl, ki so zelo podobne Vaški situli – ugotavljajo,
da jih je morda izdelal celo isti izdelovalec. Na gradišču so imeli svojega
kneza, pod katerega je bilo vključenih več drugih manjših gradišč do robov
Grosupeljske kotline na jugu in vzhodu, pa vse do Sostrega in Ljubljanskega
barja. Drugo večje knežje mesto je bilo na Viru pri Stični.
Arheološka izkopavanja na Magdalenski gori so vodili Dežman,
Schultz, Pečnik in vojvodinja Mecklenburška. Najdbe hranijo v muzejih v
Ljubljani, na Dunaju in na Harvardski univerzi v ZDA. Po oblačilih je
raziskovalec Evens iz Oxforda sklepal, da so bili »Magdalenci« sorodniki
Ilirov, vendar mu je bila pretežka uganka, kakšen jezik so govorili. Pater
Lojze Štrubelj, domačin iz Paradišča, v svoji knjigi Iz prakorenin v drevo
današnjih dni ugotavlja: »Kjer so tisoč let kasneje nastajale slovenske vasi,
tam so v halštatski dobi prebivali Iliri, Krčili so gozdove, urejali pašnike in
usmerjali steze in pota …«
Rimljani, Slovani – prebujenje krščanstva
Ko so deželo zasedli Rimljani, staroselcev niso uničili,
niti jih niso pregnali. Območje sedanje občine Grosuplje do Polževega je
pripadlo mestnemu območju Emone, nato deseti rimski provinci. Kljub večkratnim
upravnim in vojaškim spremembam je rimsko cesarstvo vseeno propadlo. Začela so
prodirati stepna in germanska ljudstva. Stik s staroselci je bil ponekod trd,
drugje pa nekoliko mehkejši – odvisno od stopnje poseljenosti in kultiviranosti
območja.
Vzhodno kulturo Skitov iz Zakarpatja so raziskovalci
prepoznali po gomilah, v katerih je bil vodja pokopan skupaj s konjem. Iz tega
obdobja je bila tudi štiristrana svastika, ki je bila uporabljena v
stiliziranem grbu občine Grosuplje. Selitve narodov so zabrisale veliko sledi
iz pozne antike (od 3. do 5. stoletja) in zgodnjega srednjega veka (od 5. do
11. stoletja), vendar so arheološka izkopavanja na Limberku nad Račno in na
Korinju dokazala, da sta bili tu zgrajeni cerkvi v starokrščanskem slogu.
Če nekoliko povežemo najdbe v več kot 1000 izkopanih
grobovih na Magdalenski gori z najdbami v njeni bližnji okolici, lahko
ugotovimo, da se je krščanstvo v našem prostoru prebudilo zelo zgodaj, saj so
bile že pred njegovim prihodom ustvarjene ugodne razmere za njegov razvoj.
Magdalenska gora – zrcalo prihodnosti
Magdalenska gora je tako živa priča o več kot treh
tisočletjih evropske kulture različnih ljudstev, ki so živela v našem prostoru.
Notranje krize in ogrožanja različnih ljudstev jih niso nikoli dokončno
uničila, oziroma so propadla le toliko, kolikor so bila notranje šibka. Če že
ne po krvi, pa po duhu smo njihovi potomci. Tako lahko rečemo, da nas Njegova
roka vodi skozi nemirno morje zgodovine z znamenji časa. Ta znamenja se kažejo
na različne načine – vedno večje zanimanje ljudi za svoje korenine je nedvomno
eno od teh znamenj.
Turška nevarnost
Nemirnemu obdobju in bivanju v visoko odmaknjenih naravno
zavarovanih in utrjenih gradiščih je sledilo nekoliko bolj umirjeno obdobje. Na
prehodu v naše tisočletje se je ljudstvo začelo spet seliti v dolino. Ob
ustanovitvi prafare v Šmarju, ki se je imenovalo tudi »Dežela lanu – Lanišče« (Harland,
Harlant …), je sicer Magdalenska gora nekoliko izgubila na pomenu, vendar je
konec srednjega veka že dobila novo vlogo.
Turki in še bolj napadalne poturice so večkrat pridivjali v
Grosupeljsko kotlino, zdaj iz višnjegorske smeri, zdaj po dolini reke Krke mimo
Luč, pa tudi mimo Turjaka … Ljudje so se skrivali v naravnih zakloniščih
(Ledenica, Viršnica, jama v Lučah …) in v posebej zgrajenih taborih (Turnček,
Tabor, Kopanj …), nekaj pa tudi v bližnjih gozdovih, ki so jih poprej utrdili z
obzidji.
Kres na Magdalenski gori je zagorel takoj, ko se je prižgal
ogenj na hribu nad Višnjo goro, ali pa na Gori pri sv. Ahacu nad Turjakom, kjer
so nato v spomin na zmago pri Sisku vsako leto prirejali procesije in velika
slavja, katere so se udeleževali vrsto let tudi romarji iz Šmarske župnije.
Cerkev sv. Magdalene
Kdaj je bila zgrajena cerkev sv. Magdalene ni popolnoma
dokazano. Možno je, da so jo zgradili že v zgodnjem srednjem veku, čeprav
zgradba izpričuje skoraj v celoti gotski slog. Arhitekturno so zanimivi gotski
vhodni portali in prezbiterij. Zaradi njene odmaknjenosti od (takrat novega)
Šmarskega središča jo v baroku niso veliko spremenili. Za Magdalensko goro je
raziskovalec Črnologar ugotavljal, da je bila cerkev obdana s tabornim
obzidjem, ki je bilo precej višje kakor je danes. Ugotavljal je tudi, da so pod
opleskom verjetno freske.
V cerkvi so trije baročni oltarji. Glavni oltar je posvečen
sv. Magdaleni. Umetniško vredna upodobitev te ljudske svetnice na desni strani
ladje, neznanega avtorja iz sredine 17. stoletja, pa zgovorno priča o njenem
spreobrnjenju. God ima 22. julija. Na
severni strani je slika Brezmadežne, slikarja Štefana Šubica, ki je »namalau«
še veliko slik po cerkvah v naši okolici. Na levi strani je evangelijski oltar
posvečen sv. Janezu Nepomuku in Apoloniji. Prvi je bil ameriški misionar, ki je
»vrnil Boga« marsikateremu Evropejcu ob iskanju obljubljene dežele, druga pa je
zavetnica zoper zobobol. Epistolski oltar je posvečen sv. Kozmi in Damjanu,
zavetnikoma proti kugi in drugim boleznim. Med umetnostno opremo sodi tudi
kelih iz 17. stoletja.
Marsikateri mimobežeči popotnik hribčka, poraslega z gozdom
in nad njim s smrekami zlitega zvonika cerkvice sv. Magdalene na nadmorski
višini 504 m, skoraj ne opazi. Zanj vedo le bližnji sosedje, nekoliko bolj
zagreti raziskovalci njegove bogate preteklosti in številni pohodniki, ki
uživajo v naravnih lepotah in izjemnih pogledih na najvišje stenske vrhove. Od
tu se vidijo Grintavec v Kamniških alpah z višino 2558 m, Stol v Karavankah z
višino 2236 m in Triglav v Julijskih alpah z višino 2864 m.
V neposredni bližini sta na severozahodu hrib Pugled, s 615
m in zahodno hrib Molnik, s 582 m. Na severu je vas Zgornja Slivnica, kamor spadajo tudi hiše
neposredno pod cerkvijo, severozahodno je vas Mali Lipoglav v Ljubljanski
občini, ki je nekoč spadala pod Šmarje, jugozahodno je Podgorica, južno je
Paradišče, jugovzhodno pa je vas Hrastje.
-
Vir: plakat na cerkvici sv. Magdalene na
Magdalenski gori, 2019
